Ko stari interes dobi nov civilni glas
Dolenjski razvojni klub se je predstavil kot pobuda mladih, neodvisnih ljudi, ki želijo premakniti razvoj jugovzhodne Slovenije. Toda njegovi ključni ljudje – Luka Rems, Matevž Cimermančič, Marko Vukobrat in Matija Recelj – imajo dolgo predzgodovino v občinski upravi, razvojnih institucijah in podjetniškem okolju, njegove zahteve pa so hitro dobile podporo organiziranega gospodarstva in občin. Ni dokazov, da bi katera od teh gospodarskih ali političnih institucij klub ustanovila ali vodila. Je pa vse težje spregledati, da je dolgoletni politično-gospodarski interes z njegovim nastankom dobil novo in politično zelo uporabno obliko: civilni glas.
Ko je Občina Semič na svoji spletni strani prebivalce pozvala, naj podprejo peticijo Dolenjskega razvojnega kluba za tretjo razvojno os, je šlo na prvi pogled za povsem običajno potezo. Občina si želi ceste, nova civilna pobuda si želi ceste, njuni interesi se ujemajo. Podobno je ravnala Gospodarska zbornica Dolenjske in Bele krajine, ki je peticijo objavila na svojem uradnem komunikacijskem kanalu in pozvala k podpori. Ko se je klub nekaj mesecev pozneje znova aktiviral, je zbornica njegovo sporočilo ponovno razširila.
Toda prav v tej navidezni samoumevnosti se skriva politično pomembna sprememba.
Tretja razvojna os je bila dolga leta konflikt, v katerem so bile strani razmeroma prepoznavne. Država in investitor sta želela projekt izpeljati, lokalne oblasti in organizirano gospodarstvo so ga večinoma podpirali, del prebivalcev Novega mesta, organiziran v Civilni iniciativi 3ROS-jug, pa je izbrano traso in postopke izpodbijal z okoljskimi, prostorskimi in pravnimi argumenti. Pri tem je pomembna razlika, ki se v javnem sporu pogosto izgubi: Civilna iniciativa 3ROS-jug ne nasprotuje sami cestni povezavi oziroma tretji razvojni osi. Nasprotuje izbrani trasi, za katero ocenjuje, da bi prekomerno obremenila mesto in njegove prebivalce s hrupom, prometom in izpušnimi plini. Njena zahteva je drugačna trasa, ki bi prometno povezavo zagotovila ob manjši obremenitvi gosto poseljenih delov mesta. Institucionalna moč je bila predvsem na eni strani, pravna sredstva in javni pritisk na drugi.
Dolenjski razvojni klub je v to razmerje vnesel nekaj novega. Stran, ki je imela že prej občine, investitorja in regionalno gospodarstvo, je dobila tudi civilno pobudo, ki lahko isto razvojno zahtevo izreka v imenu prebivalcev. Pri tem ne gre zgolj za splošno zahtevo po cesti, glede katere si strani pravzaprav niso tako daleč narazen, kot bi bilo mogoče sklepati iz javne polemike. Pravi spor je predvsem spor o trasi. DRK podpira prav rešitev, ki jo regionalno gospodarstvo in njegovi predstavniki zagovarjajo že vrsto let, medtem ko CI 3ROS-jug zahteva drugačno umeščanje ceste zaradi posledic za prebivalce. To je bistvena razlika, saj nasprotno civilno iniciativo postavlja v precej drugačno luč od podobe skupine, ki naj bi bila preprosto »proti cesti«.
To samo po sebi ne pomeni nič spornega. Civilna družba ni enotna in prebivalci imajo enako pravico organizirati se za gradnjo ceste kot proti njej oziroma za eno traso kot za drugo. Toda vprašanje neodvisnosti nove pobude postane bolj zapleteno, ko se pogleda ljudi, ki stojijo za njo, njihove prejšnje povezave in hitrost, s katero so njene zahteve prevzele institucije, katerih interesi so bili z njimi že vnaprej usklajeni.
Dolenjski razvojni klub namreč ni nastal v družbenem vakuumu.
Luka Rems in nenavaden obrat v isti zgodbi
Med ljudmi, povezanimi z DRK, je najzanimivejša pot Luke Remsa, enega od dveh pozneje javno imenovanih pobudnikov kluba. Njegova biografija je pomembna ne zato, ker bi nekdanja zaposlitev v javni upravi človeku jemala pravico do civilnega angažmaja, temveč zato, ker je bil Rems že pred leti aktiven prav v istem konfliktu — le na precej drugačnem mestu.
Danes je eden najglasnejših kritikov Civilne iniciative 3ROS-jug. V njegovih nastopih in komunikaciji DRK se nasprotnike sedanje trase opisuje kot “peščico posameznikov”, ki zaradi osebnih interesov zadržuje projekt, škoduje gospodarstvu in regiji onemogoča razvoj. Pravna in upravna sredstva, ki jih uporablja druga iniciativa, so predstavljena predvsem kot mehanizem blokade, ne pa legitimna demokratična sredstva, ki jih imajo državljani na voljo.
Pred nekaj leti je Rems o vlogi civilne družbe govoril drugače.
Kot mlad lokalni aktivist je bil izrazit kritik Mestne občine Novo mesto. Deloval je ob opozicijski svetniški skupini Solidarnost in javno problematiziral odločitve občine, tudi v povezavi s tretjo razvojno osjo. Njegov odnos z občinsko oblastjo je bil dovolj konflikten, da se je na občinskem svetu odprlo celo vprašanje, zakaj ga je uradna občinska Facebook stran blokirala.
Posebej izstopa leto 2020. Rems je takrat skupaj z Matejo Jaklič, danes eno osrednjih predstavnic Civilne iniciative 3ROS-jug, podpisal besedilo o tretji razvojni osi. Besedilo se je ukvarjalo s pomanjkljivostmi projekta, dostopom javnosti do informacij, okoljskimi postopki in možnostmi civilnih iniciativ, da svoje ugovore uveljavljajo tudi po pravni poti. Kritično je bilo do institucij, ki so projekt vodile, ne predvsem do ljudi, ki so ga izpodbijali.
To ne dokazuje, da je Rems takrat nasprotoval tretji razvojni osi. Dokazuje pa nekaj drugega: vlogo civilne iniciative in pravnih sredstev je razlagal bistveno drugače kot danes. Takrat je bilo vprašanje, ali ima civilna družba dovolj možnosti za sodelovanje in sodno varstvo. Danes je v središču njegovega političnega nastopa vprašanje, ali ima majhna skupina posameznikov pri zaviranju velikega infrastrukturnega projekta teh možnosti preveč.
Vmes je Rems vstopil v Mestno občino Novo mesto. Zaposlil se je v Uradu za razvoj in prostor, pripravljal uradna gradiva in delal na premoženjskopravnih zadevah. Iz izrazitega zunanjega kritika občinske uprave je postal njen del. Pozneje je občino zapustil in danes dela v Zakonodajno-pravni službi Državnega zbora.
Nobeno od teh dejstev samo po sebi ne omogoča sklepa, da je zaposlitev na občini povzročila spremembo njegovih stališč. Takšna vzročna povezava ni dokazana in bi bila brez Remsove razlage špekulacija. Toda v raziskovalnem članku bi bilo prav tako nenavadno prezreti časovno zaporedje. Človek, ki je leta 2020 skupaj z današnjo predstavnico CI 3ROS-jug opozarjal na pomen procesnih pravic civilne družbe, je po obdobju dela v občinski upravi postal eden najizrazitejših obrazov “civilne” pobude, ki prav ravnanje te iniciative predstavlja kot eno glavnih razvojnih ovir regije.
Ta obrat je pomembnejši od vprašanja, ali je Rems član katere od političnih strank. DRK pri svoji predstavitvi poudarja nestrankarskost svojih članov, vendar politična neodvisnost ni enaka odsotnosti strankarske izkaznice. Človek ima lahko močno politično in institucionalno biografijo, ne da bi bil član stranke. Pri Remsu je takšna biografija očitna: civilni aktivizem, delo ob lokalni opoziciji, kritika občinske oblasti, nato občinska uprava, zatem Državni zbor in danes vodilna vloga v pobudi, katere ključna zahteva je usklajena z dolgoletnim stališčem lokalne oblasti in regionalnega gospodarstva.
Prav zaradi tega je bila začetna namenska anonimnost Dolenjskega razvojnega kluba, ki je skrivalo svoje akterje, več kot nepomembna komunikacijska posebnost. Dokler so bili v ospredju zgolj navidezni »mladi entuziasti«, javnost ni vedela, da ima eden ključnih pobudnikov za sabo tako kompleksno zgodovino prav na področju, o katerem je klub začel tako odločno govoriti.
Drugi javni obraz in človek, ki povezuje omrežja
Če Rems predstavlja najbolj neposredno povezavo med Dolenjskim razvojnim klubom in občinsko oziroma državno institucionalno potjo, je Matevž Cimermančič pomemben iz drugega razloga. Njegova predzgodovina vodi skozi novomeški razvojni in podjetniški sistem. Ni nekdanji občinski uradnik, je pa že več let pred nastankom DRK vstopil v okolje, v katerem se srečujejo Razvojni center Novo mesto, Podjetniški inkubator Podbreznik, mentorski programi, startupi in lokalno gospodarstvo.
Cimermančič je leta pred ustanovitvijo kluba sodeloval v programu POPRI s podjetniško idejo, pri kateri sta bila njegova mentorja Marko Vukobrat in Simon Jeraj iz Razvojnega centra Novo mesto. Sama po sebi takšna povezava ni nič neobičajnega. To je prav namen razvojnih institucij: mlade ljudi povezovati z mentorji, podjetniki in okoljem, v katerem lahko svoje ideje razvijejo. Za zgodbo DRK postane povezava pomembna šele zato, ker se eden od teh mentorjev pozneje pojavi tudi zelo blizu samemu nastanku kluba.
Cimermančiča zato ni smiselno opisovati zgolj kot mladega posameznika, ki se je leta 2026 nenadoma vključil v civilno pobudo. Že prej je bil del regionalnega razvojno-podjetniškega ekosistema in je v njem vzpostavil neposreden odnos z ljudmi, ki so imeli veliko več izkušenj, informacij in kontaktov v lokalnem gospodarskem in institucionalnem prostoru. Ko se nato ob nastajanju DRK ponovno pojavi prav njegov nekdanji mentor Vukobrat, povezava med obema obdobjema postane relevantna.
Marko Vukobrat ima v tej zgodbi drugačno težo. Ni pomemben predvsem kot še eno ime ob Dolenjskem razvojnem klubu, temveč kot človek, katerega kariera že dolga leta poteka na stičišču javnega razvojnega sistema in zasebnega gospodarstva. Deloval je v okolju Razvojnega centra Novo mesto in Podjetniškega inkubatorja Podbreznik, sodeloval pri podjetniškem svetovanju in mentorskem sistemu ter pri programih, kot sta Business Gladiator in POPRI. Skozi takšne programe ni samo izobraževal posameznikov, ampak sodeloval pri ustvarjanju mrež med mladimi podjetniki, startupi, izkušenimi mentorji, lokalnimi podjetji in institucijami, ki skrbijo za gospodarski razvoj regije.
Prav to je bistvo njegovega položaja. Vukobrat ni klasični predstavnik enega podjetja in tudi ne politik. Njegova moč je predvsem mrežna. Deluje med svetovi, ki se pri javni razpravi pogosto prikazujejo kot ločeni: med javnimi razvojnimi institucijami, podjetništvom, lokalnim gospodarstvom in občinskimi strukturami. Ljudem, ki vstopajo v ta sistem, lahko pomaga ne samo z nasvetom, ampak tudi z dostopom do informacij, kontaktov in ljudi, ki imajo vpliv na razvojne procese.
Zato je njegova zgodnja prisotnost ob DRK pomembnejša, kot bi bila pomoč naključnega zunanjega svetovalca. Vukobrat je Cimermančiča poznal in mentoriral že leta pred nastankom kluba. Nato se pojavi pri pripravi vsebin DRK v času, ko se njegova spletna in javna identiteta šele oblikujeta. To ne dokazuje, da je bil ustanovitelj, in še manj, da je deloval po navodilih Razvojnega centra, občine ali gospodarstva. Dokazuje pa, da je imel nastajajoči klub že zelo zgodaj ob sebi človeka z dolgoletnim dostopom do istega razvojno-gospodarskega omrežja, katerega interesi so bili pri tretji razvojni osi že dolgo jasno izraženi.
Vukobratov današnji položaj to povezovalno vlogo še dodatno osvetli. Vodi EZTS Future Paths, razvojno povezavo, v kateri se srečujejo občine, razvojne institucije in prometno-infrastrukturni akterji. Njegova kariera tako ni omejena na mentoriranje startupov. Razteza se od podjetniškega inkubatorja in razvojnih programov do omrežij, v katerih se usklajujejo širši regionalni razvojni in infrastrukturni interesi.
Prav zato sta Cimermančič in Vukobrat za razumevanje DRK pomembna vsak na svoj način. Cimermančič kaže, da eden od dveh javnih pobudnikov prihaja iz okolja, ki ga je že pred nastankom kluba oblikoval in povezoval RCNM. Vukobrat pa kaže, kako blizu tega okolja je bil DRK že v svoji začetni fazi. Eden predstavlja mlajšega akterja, ki je skozi razvojni sistem vstopal v podjetniško mrežo; drugi predstavlja izkušenega posrednika, ki to mrežo že leta pomaga graditi.
V istem širšem krogu se nato pojavi še Matija Recelj, novomeški spletni razvijalec, ki sodeluje pri tehničnem delu in objavi DRK spletnih vsebin. Tudi njegovo delo se je že prej pojavljalo v okolju Business Gladiatorja, njegovo ime pa je med redno prisotnimi pri najzgodnejših javnih odzivih na klub. Njegova vloga zato dodatno kaže, da se pri DRK ne ponavlja samo eno poznanstvo, ampak širši krog ljudi iz istega razvojno-podjetniškega prostora.
Pri tem je potrebna previdnost. Novo mesto je majhno okolje in ljudje iz podjetništva, razvojnih institucij in lokalne politike se pogosto poznajo. Mentorstvo, poslovni stik ali izdelava spletne strani niso dokaz usklajenega političnega delovanja. Toda pri DRK ni pomemben en sam stik, temveč njihova koncentracija in časovno zaporedje. Cimermančič je z Vukobratom povezan že leta pred klubom; Vukobrat se nato pojavi v zelo zgodnji fazi njegovega nastajanja; Recelj prihaja iz istega podjetniškega okolja in je zelo verjetno sodeloval pri spletnem delu. Ob tem Rems prinaša še neposredno povezavo z Mestno občino Novo mesto.
Takšna slika ne dokazuje, da je nekdo iz tega omrežja Dolenjski razvojni klub naročil ali ga nadzoroval. Kaže pa nekaj bolj konkretnega in za razumevanje njegove neodvisnosti bistvenega: DRK ni moral svojega socialnega in institucionalnega kapitala zgraditi iz nič. Nastal je med ljudmi, ki so že imeli dostop do lokalnega razvojnega, podjetniškega in občinskega okolja.
Če Rems predstavlja pot iz civilnega aktivizma v občinsko upravo in nato nazaj v civilno pobudo, predstavljata Cimermančič in Vukobrat drugo os iste zgodbe: pot iz regionalnega razvojnega in podjetniškega sistema neposredno v okolje nastanka DRK.
Prav skupaj ti dve osi pojasnjujeta, zakaj je klub formalno lahko samostojen, hkrati pa ga je težko opisovati kot pobudo, ki je nastala zunaj obstoječih struktur vpliva in povezav.
Gospodarstvo ni dobilo nove zahteve. Dobilo je novega govorca.
Če ostanemo samo pri osebnih povezavah, lahko zgrešimo pomembnejši del zgodbe. Osrednje vprašanje Dolenjskega razvojnega kluba ni, kdo je poznal koga na Podbrezniku. Pomembnejše je, kaj se je zgodilo z dolgoletnim interesom regionalnega gospodarstva in lokalne politike po nastanku nove civilne pobude.
Tretja razvojna os ni projekt, za katerega bi bilo treba Gospodarsko zbornico Dolenjske in Bele krajine šele prepričati. Zbornica ga zagovarja že leta in ga obravnava kot enega ključnih razvojnih interesov regionalnega gospodarstva. Enako velja za Mestno občino Novo mesto in več občin na območju, ki naj bi ga cesta povezala.
Toda niti tukaj spor ni predvsem o tem, ali naj cesta obstaja. Civilna iniciativa 3ROS-jug cesti kot povezavi ne nasprotuje; nasprotuje sedanji trasi skozi oziroma ob območjih, za katera ocenjuje, da bi bila zaradi nje prebivalci Novega mesta nesorazmerno obremenjeni s prometom, hrupom in izpušnimi plini. Njena alternativa ni »brez ceste«, temveč drugačna trasa. Trenutno izbrana rešitev pa je prav tista, ki jo organizirano regionalno gospodarstvo in pomemben del lokalne politike zagovarjata že leta. Kritiki bi rekli, da jo gospodarski interes vztrajno vsiljuje kljub nasprotovanju dela prizadetih prebivalcev; nedvomno pa gre za traso, za katero gospodarske organizacije že dolgo izvajajo močan javni in politični pritisk.
Ko se je pojavil Dolenjski razvojni klub, zato ni nastala nova politična zahteva. Spremenila se je identiteta njenega nosilca.
Prej so o nujnosti prav te rešitve govorili gospodarstveniki, župani, razvojne institucije in državni investitor. Zdaj je isto zahtevala tudi skupina ljudi, ki je govorila kot civilna iniciativa. To je za javno razpravo pomembna razlika. Institucionalni interes dobi drugačno legitimnost, ko se mu pridruži glas, ki lahko reče, da ne govori v imenu oblasti ali kapitala, temveč v imenu ljudi, ki bodo od projekta živeli.
Takšna civilna podpora je lahko popolnoma avtentična. Toda pri DRK se je zgodilo še nekaj več: institucije niso ostale samo pri zadovoljstvu, da se je del prebivalstva organiziral v podporo njihovemu dolgoletnemu cilju. Njegove peticije so začele tudi neposredno širiti.
Gospodarska zbornica je DRK večkrat predstavila na svojih uradnih kanalih in pozivala k podpisu njegove peticije. Občina Semič in občina Novo mesto sta storila podobno. Pri tem ne govorimo več o zasebnem všečku posameznika ali neformalni podpori. Govorimo o institucionalni infrastrukturi, uporabljeni za povečanje dosega določene civilne pobude.
To še vedno ni dokaz organizacijskega nadzora. Je pa dokaz nečesa politično pomembnega: institucije, ki so že prej zastopale isto stran infrastrukturnega konflikta, so se odločile, da bodo povečale moč enega od civilnih glasov v njem.
S tem se spremeni tudi način, kako je mogoče konflikt predstaviti javnosti. Včerajšnji spor med institucijami in delom prebivalcev se lahko danes predstavi kot spor med dvema skupinama prebivalcev. Še pomembneje, lahko se ga predstavi kot spor med tistimi, ki naj bi bili »za cesto«, in tistimi, ki naj bi ji nasprotovali, čeprav je dejanski spor precej bolj specifičen: katera trasa naj bo zgrajena in kdo naj nosi njene okoljske ter zdravstvene posledice.
Za oblast in gospodarstvo je tak okvir precej ugodnejši.
Kdo je v tej zgodbi »peščica«?
Pomen te spremembe je največji prav zaradi načina, kako DRK govori o svojem “nasprotniku” – Civilni iniciativi 3ROS-jug. Klub ne zagovarja samo pozitivnih argumentov za gradnjo ceste. Njegova kampanja vsebuje tudi izrazito politično interpretacijo nasprotovanja izbrani trasi. Kritike trase in pravni postopki so predstavljeni skozi podobo majhne skupine ljudi, ki naj bi zaradi zasebnih interesov že leta zadrževala projekt, pomemben za veliko večino prebivalcev in gospodarstvo.
Takšna retorika je učinkovita, ker konflikt spremeni iz tehničnega, prostorskega, okoljskega in pravnega vprašanja v moralno vprašanje. Na eni strani naj bi bila večina, razvoj in prihodnost regije; na drugi peščica ljudi, ki to prihodnost preprečuje. Pri tem se izgubi ključno dejstvo, da tudi druga iniciativa zahteva prometno povezavo. Razlika je v tem, da želi traso, za katero meni, da bi manj obremenila prebivalce mesta. Njeno nasprotovanje konkretni trasi je tako mogoče komunikacijsko preoblikovati v nasprotovanje cesti sami.
Toda izraz »peščica« nekoliko prikrije dejansko razmerje moči.
Civilna iniciativa 3ROS-jug, ki nasprotuje sedanji trasi, nima občinske uprave, gospodarske zbornice, investitorja ali razvojnih institucij. Njena realna moč je predvsem v pravnih možnostih, ki jih država omogoča prebivalcem pri velikih posegih v prostor, ter v sposobnosti, da svoj argument spravi v javnost. V infrastrukturnem projektu, v katerem imajo institucije skoraj vse druge vzvode odločanja, je prav možnost postopkovnega izpodbijanja eden redkih vzvodov civilne strani.
Zato je Remsova osebna zgodovina na tem mestu znova nenavadno relevantna. Leta 2020 je opozarjal prav na vprašanje, ali imajo civilne iniciative dovolj možnosti za sodelovanje in sodno varstvo. Danes njegova pobuda politični problem vidi v tem, da lahko takšna civilna skupina projekt ustavlja predolgo.
To je legitimna sprememba stališča. Ni pa nepomembna.
Še manj je nepomembna, ko isti interpretativni okvir — blokada, škoda gospodarstvu, peščica nasprotnikov — začnejo podpirati in širiti institucije, proti katerih projektom so pravna sredstva civilne družbe usmerjena.
Takrat pritisk na nasprotnike ne prihaja več samo od druge skupine občanov. Civilna kritika se združi z institucionalnim dosegom.
Za to ni potreben nikakršen skrivni načrt. V sodobnem političnem komuniciranju je pogosto dovolj že usklajenost interesov.
Ko civilna pobuda začne opravljati institucionalno koristno funkcijo
V tujini obstajajo precej bolj skrajni primeri takšnega prepletanja interesov in civilne mobilizacije. Za kampanje, ki so navzven predstavljene kot spontane civilne pobude, v ozadju pa jih organizacijsko ali finančno podpirajo industrijske oziroma politične skupine, se je uveljavil izraz astroturfing. Ameriška energetika, tobačna industrija in druga interesna združenja imajo dolgo zgodovino kampanj, v katerih je sporočilo gospodarskega interesa dobilo obliko državljanskega gibanja. Eden bolj znanih primerov je Energy Citizens, mobilizacijska kampanja, povezana z American Petroleum Institute.
Primerjava ima jasno mejo. Dolenjskega razvojnega kluba na podlagi danes znanih podatkov ni mogoče označiti za astroturf organizacijo. Ni dokaza, da ga je ustanovila gospodarska zbornica, financirala občina ali naročil Razvojni center. Ni dokumenta, ki bi kazal na prikritega naročnika ali centralno vodeno komunikacijsko operacijo.
Toda astroturfing je uporaben kot skrajni primer širšega problema: civilna oblika neke organizacije sama po sebi še ne pove, kako neodvisna je njena dejanska politična funkcija.
Pobuda je lahko ustanovljena povsem iskreno in od spodaj ter kljub temu postane izjemno uporabna za interese od zgoraj. Če govori točno tisto, kar želijo slišati občine in gospodarstvo, če njeni ljudje že prihajajo iz istega širšega institucionalnega okolja in če ji te institucije nato ponudijo svoje komunikacijske kanale, formalna samostojnost ne pomeni več politične izoliranosti.
Prav ta model je pri DRK trenutno bolje podprt kot bolj dramatična teorija o organizaciji iz ozadja.
Rems in Cimermančič sta se lahko za klub odločila povsem sama. Vukobrat jima je lahko pomagal iz osebnega prepričanja in zaradi starih poznanstev. Recelj je lahko spletno delo opravil kot prijatelj ali izvajalec. Gospodarska zbornica in občine so peticijo lahko širile zgolj zato, ker se z njo strinjajo.
Za nobeno od teh stvari ni potrebna zarota.
Toda njihov skupni učinek je politično zelo konkreten.
Koalicija lokalne politike, razvojnih institucij in gospodarstva, ki je prav izbrano traso tretje razvojne osi zagovarjala že prej, ima zdaj ob sebi civilno pobudo, ki isto zahtevo izreka v drugačnem jeziku in z drugačno legitimnostjo. Prav trasa, ki jo del prizadetih prebivalcev že leta zavrača zaradi pričakovanega hrupa, onesnaženja in posega v bivalno okolje, je tako dobila dodatnega zagovornika, ki lahko nastopa ne kot gospodarski ali politični interes, temveč kot glas civilne družbe.
Ne gre več samo za vprašanje, kdo je DRK ustanovil
Če Dolenjski razvojni klub od svojih nasprotnikov zahteva kredibilnost, preverljivost in odgovornost za posledice njihovega delovanja, potem mora ista merila prenesti tudi sam. Ne zadostuje več sklicevanje na »mlade entuziaste« in politično neodvisnost. Javno mora biti jasno, kdo je klub dejansko sestavljal v njegovem začetnem obdobju, kdo je sodeloval pri pripravi njegovih vsebin in kakšen je njegov odnos z institucijami, ki danes njegove peticije in sporočila širijo prek lastnih kanalov.
To ni zahteva po diskreditaciji DRK, ampak po enakih merilih. Kdor drugim očita pomanjkanje legitimnosti, osebne interese in škodovanje javnosti, ne more sam ostati skrit za kolektivno znamko in splošnimi formulacijami o neodvisnosti.
Po vsem znanem danes tudi ni več prepričljivo predstavljati DRK kot civilno pobudo, ki stoji zunaj lokalnega sistema moči. Njegovi osrednji ljudje prihajajo iz občinske uprave, državnih institucij ter razvojno-podjetniškega okolja, njegov glavni politični cilj pa se ujema z dolgoletnim ciljem organiziranega regionalnega gospodarstva in lokalne politike. Ko je klub začel javno nastopati, so mu nekatere od teh institucij ponudile še svoj doseg in javno legitimnost.
Zato bistveno vprašanje ni več, ali obstaja dokument, ki bi dokazoval, da je občina ali gospodarstvo DRK ustanovilo. Pomembneje je, kaj klub danes dejansko počne.
Dolgoletni interes za prav določeno traso prevaja iz jezika institucij in gospodarstva v jezik civilne družbe. Obenem nasprotno civilno iniciativo predstavlja kot peščico, njene pravne postopke kot blokado in njeno nasprotovanje konkretni trasi kot oviro razvoju.
Takšno sporočilo je bistveno močnejše, ko ga izreče civilna iniciativa, kot če ga izrečeta gospodarska zbornica ali občina.
Morda DRK ni nastal po naročilu lokalne politike ali gospodarstva. Toda danes opravlja funkcijo, ki je za oba izjemno koristna.
Lokalna politika in organizirano gospodarstvo sta dobila civilni glas, ki govori njun jezik, zagovarja njuno traso in pritiska na civilno iniciativo, ki ji nasprotuje.